Mislinjska dolina, kot del Koroške pokrajine, je dežela hribov, planin in dolin in tod živijo ljudje melanholične duše ter mehkega in veselega srca. Življenje v teh krajih je bilo vedno težavno, zato je tudi jedilnik Korošcev bolj skromen. Vanj so naše babice vtkale ljubezen in veselje do pripravljanja hrane. Z jedmi, kot so »mavžlji« in »mežerli«, so znale iz neuglednega mesa pripraviti pravo kulinarično doživetje. Koroški jedilnik je zaznamovan z »repico« in ajdo, veliko je tudi žgancev in močnikov. V starih kuhinjah je dišalo po bukovih drveh, kruhu iz krušne peči ter mesnih dobrotah iz »zelha«.

V vsakdanji prehrani je prevladovala močnata prehrana. Zelenjavo so pripravljali v različnih juhah in kot prilogo za kosilo. Meso je bilo na jedilniku predvsem ob pomembnih praznikih kot so božič, novo leto, pust, velika noč, binkoštih; ob težjih delih (gnojevoža, steljeraja, ličkanje, žetev, košnja,…) ali za osebne praznike (ob krstu, birmi, poroki, sedmini,…). Običajna pijača je bil mošt ali jabolčnik.

Na pripravo hrane je vplival tudi način življenja in socialni status. Kmečke družine so imele slabšo prehrano od obrtniških. Najboljšo hrano so uživali lastniki podjetij, premožnejši kmetje, duhovniki, učitelji in državni uradniki. Goveja juha je bila vsaj pri delavskih družinah poredkoma na mizi, drugače pa je bilo v družinah gostilničarjev in trgovcev.

Spremenjeni način življenja in hiter tehnološki razvoj sta v sodobnem času korenito spremenila prehrambene navade; pomanjkanje časa je povzročilo tudi to, da so nekateri stari recepti utonili v pozabo.

Nekatere tradicionalne jedi in pijače so turistom in obiskovalcem na voljo v gostilnah in restavracijah ter na turističnih kmetijah na območju Mislinjske doline.

(povzeto po raziskovalni nalogi Kulinarični zemljevid Mislinjske doline, ki so jo leta 2006 izdelali dijaki Šolskega centra Slovenj Gradec, Poklicne gostinske in lesarske šole pod mentorstvom Bernarde Klančnik)