Nekoč, pred davnimi časi, ko so ljudje živeli v slogi in harmoniji, je bila dolina med Plešivcem in obronki zahodnega Pohorja eno samo veliko jezero. Na enem koncu široke vode je v graščini na Gradu živel grof, ki je imel prelepo hčer, na nasprotnem bregu, v dvorcu na Gradišču, pa sta prebivala graščak in njegov mladi, zali sin. S čolni so pogosto prihajali drug drugemu v goste, mlada dva večkrat tudi na skrivaj. Ko je tako nekega dne grofična zopet veslala preko vode v objem svojemu izbrancu, jo je sredi jezera zalotila močna burja, ki je dvignila visoke valove in prevrnila čoln. Mlada grofova hči je utonila. Več dni so jo nepretrgoma iskali podnevi in ponoči, vendar brez uspeha. Nesrečni grof je za vsako ceno hotel najti hčerino truplo. Na mestu med Rahtelom in obronki »Kremžarice« je dal prekopati hrib in voda je odtekala. Na jezerskem dnu, sredi nastale kotline, je v blatu našel mladenkino telo. V neizmerni žalosti je dal na mestu, kjer je utonila, postaviti cerkev, predhodnico današnje župnijske cerkve sv. Elizabete. Kasneje je okoli nje nastalo mesto.